sreda, 10.00h - 13.00h
unitring@unitring.si
uni3ng@gmail.com
PON,TOR,SRE,ČET
10.00h - 13.00h
unitring@amis.net
uni3ng@gmail.com
Ekskurzija članov krožka »Po poteh Toneta Kralja« nas je 4. 2. 2025 vodila od Avberja na slovenskem Krasu do Repna na italijanskem. To je bila ekskurzija čezmejnega spoznavanja ljudi in pokrajine na obeh straneh državne meje, prav v duhu evropske prestolnice kulture Gorica – Nova Gorica ali GO 2025, kot je njeno geslo.
Že sama pot do Avberja je slikovita, posebno če pomislimo, da leži vas na nadmorski višini 400 m in se je do nje počasi prebijal avtobus po ovinkasti in ozki cesti, mimo majhnih kraških vasi, majhnih polj, sadovnjakov na terasah, mimo kraškega zelenja borovih gozdov, brinja in prebičanih zeliščnih travnikov.
Vso ekskurzijo nas je spremljalo mrzlo, oblačno in vetrovno vreme. Tako smo se sami lahko prepričali, kako trdo je bilo in je še življenje ljudi na Krasu.
Avber – najvišje ležeča vas na Krasu
V vasi nas je počakal vodnik Edi in nas popeljal do osrednjega dela vasi, kjer nam je pokazal območje nad vasjo, ki predstavlja prvo naselitev v bronasti dobi. Razložil je, da so arheologi izkopali meč in uspeli dokazati tako zgodnjo naselitev na tem območju. Hudomušno je pripomnil, da ima vas vse manj prebivalcev, vendar zelo stare, sedaj pa na novo zelo mlade. S tem je namignil, da se v vas spet vračajo nekateri, ki so se že odselili, drugi pa zaradi privlačnosti neokrnjene narave obnavljajo stare kraške hiše.
Pri sprehodu skozi vas naj je opozarjal na kamnoseške detajle portalov, kolon, restavriranih lesenih vrat in na obnovljene vodnjake ali štirne.
Tudi vaška cerkev sv. Nikolaja je nekaj posebnega. Njen zvonik z bakreno kupolo je na daleč viden in po obliki edinstven na tem področju. Podobno kupolo na zvoniku najdemo le še na zvoniku ob cerkvi sv. Ignacija na trgu Travnik v Gorici.
V cerkvi sv. Nikolaja, ki je sicer v osnovi iz 17. stol., po prvi svet vojni pa obnovljena, smo občudovali prižnico in oltar, ki sta bila sem prinešena iz sv. Gore in seveda poslikave slikarja Toneta Kralja. Umetnika je v Avber povabil vaški duhovnik Virgil Šček leta 1927, ki je njegove poslikave poznal iz drugih kraških cerkva.
V cerkvi sv. Nikolaja je slikar naslikal več svetopisemskih prizorov v cerkveni ladji in v prezbiteriju. Slikal je v času vzpona fašizma, zato je na freskah upodobil fašiste kot negativce, ki preganjajo nedolžne ljudi. Ob robu velike freske sv. Nikolaja na steni za oltarjem v prezbiteriju, je na dnu freske narisal obraz Mussolinija, kot vojaka, ki v reki ne pomaga brodolomcem, pač pa jih utaplja.
Repen – repa na jedilniku in v imenu vasi
V toplem avtobusu nam je prijalo potovati do Repna, naslednje vasi v programu ekskurzije. Mirjam, ki je pripravila program in nas vodila od točke do točke, nam je sporočila, da ne moremo do Tabora nad Repnom, ker je prehuda burja, premrzlo in morda tudi cesta ne prav varna. Tako smo si gradišče na hribu ogledali le od daleč. Cerkev, župnišče in obzidje okrog zgradb pričajo o časih spopadov v okolici in o načinu varovanju ljudi in živine.
Peljali smo se mimo vasi COL, ki je svoje ime dobila po nekdanji mitnici (zol – carina), kasneje pa je vas postala maloobmejni prehod iz Slovenije v Italijo. Prestopili smo državno mejo, ki je vidna le še na zemljevidu in se pripeljali v središče Repna, žive slovenske vasi v zamejstvu. Vse značilnosti vasi Repen in okoliških slovenskih vasi nam je predstavila vodnica Vesna Guštin.
Peljala nas je po vasi in ponosno razložila, da so bili in bodo tu vedno Slovenci, čeprav živijo v Italiji. Vse obnovljene vaške kraške značilnosti in muzej Kraška hiša, so zasluga Kulturnega društva Kraški dom Repentabor. Društvo je odkupilo razpadajočo kmečko hišo v središču vasi in jo s prostovoljnim delom in z donatorskimi sredstvi obnovilo kot muzej. Ogledali smo si poslopja kraške hiše: skedenj, hišo z gankom, kurnik in hlev. Stavbe so kamnite, krite s skrlami in predstavljajo skromno življenje nekdanjih malih kmetov. Muzejske eksponate v sobah so prinesli Repenci, pa tudi vaščani sosednjih vasi. Vodnica je ponosno predstavila obnovljen vaški vodnjak in na domačijah kamnite tablice z vklesanimi hišnimi imeni družin. Kraška hiša ima ob vhodnem portalu vzidano ploščico z imenom: P`r B`čanveh.
Z enakim veseljem v pripovedovanju o ohranjanju kulturne dediščine, nas je vodnica povabila, naj se v avgustu spet vrnemo v Repen – na kmečko ohcet. Po več letih premora, jo bodo letos spet priredili v vsem sijaju tradicionalnih kmečkih obredov in sprevodu narodnih noš Repna in okoliških vasi vse od cerkve na Taboru do središča Repna.
Vodnica se je od nas poslovila z besedami: Repenci in vaščani sosednjih vasi so se naselili na zemlji, kjer so bila polja kamnita, kjer ni bilo vode, kjer dolgo ni bilo ne elektrike in ne širokih cest, pa so vendarle ostali, si med seboj pomagali in preživeli vse napade selitev ljudstev, dve svetovni vojni in poskus raznarodovanja. To so zmogli Slovenci nekdaj in dediščino staršev ohranjamo Slovenci v zamejstvu danes in jo čuvamo za jutri.
Ogled vasi Repen smo zaključili v vaški gostilni, kjer smo se ogreli, poskusili teran in uživali ob njokih ali pašti.
Kras je lep in je vsega ravno prav
Na poti domov, nas je Mirjam razveselila z recitacijo Košutove pesmi »Na Krasu je krasno« in z razmišljanjem o pomenu Valentinovega praznovanja ljubezni.
Ljubezen naj bo vodilo življenja in tudi našega druženja po poteh, kjer odkrivamo vedno kaj novega.
Velika udeležba vsakokratnega povabila na pot je dokaz, da smo Mirjam hvaležni za organizacijo in vodenje ekskurzije. Razšli smo se z željo, da bi Mirjam še naprej vztrajala in nam približala še veliko neznanih kotičkov.
Napisala: Neda Perko
Fotografije: Klaudi Kofol
