sreda, 10.00 - 13.00
unitring@unitring.si
uni3ng@gmail.com
PON,TOR,SRE,ČET
10.00h - 13.00h
unitring@amis.net
uni3ng@gmail.com
Krožek Po poteh umetnosti in kulturne dediščine nas je 15. 11. 2025 popeljal naj prej v Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici.
Sprejela nas je predstavnica Kulturnega centra in nam predstavila razvoj centra od prve zamisli, da bi Slovenci v Gorici potrebovali svoj dom, do pomena današnjega centra, ki se ponaša z mnogovrstno dejavnostjo. Kulturni center Lojze Bratuž ni samo sidro za slovensko manjšino v Gorici, pač pa središče, kjer se zvrstijo različne dejavnosti slovenskih društev, umetnikov in glasnikov slovenske besede. V centru domujejo športna društva, glasbena šola, gledališke predstave in koncerti.
Kulturni center varuje, spodbuja in omogoča številne dejavnosti Slovencev v Gorici in okolici, ohranja slovensko besedo in ustvarjalnost slovenske manjšine, povezuje pa se tudi z italijanskimi umetniki in društvi, ki so naklonjeni sodelovanju med Slovenci in Italijani. V letu 2025 je bilo to še posebej izrazito, zaradi GO25, Nova Gorica in Gorica – mesti evropske kulture.
Kulturni center nosi ime po Lojzetu Bratužu, zavednem Slovencu, ki ga je fašistično brezumje obsodilo na smrt zaradi njegovega slovenstva. Njemu v spomin in v spomin njegovi ženi Ljubki Šorli, smo v dvorani centra poslušali pripoved o življenju in delu Ljubke Šorli. Pripoved nam je v sliki in besedi pripravila njena nečakinja gospa Vera Tutta iz Nabrežine. Njena pripoved je temeljila na spominih, na zbranem gradivu in na zapuščini, ki sta jo zakonca pustila družini in zamejskim Slovencem. Ljubka Šorli je ves svoj boj za slovenstvo, družino, za preživetje po tragični smrti svojega moža, za voljo do ohranjanja slovenske besede v neprijaznem okolju, prelila v številne pesmi. Ko jih danes poslušamo, se nam razodeva pesnica, ki je po svoji materi »Materi korajže« podedovala pogum in osveščenost, da se je za slovenstvo vredno žrtvovati. Še danes je simbol čuteče, sanjave in brezčasno sporočilne pesnice.
V Kulturnem centru smo si lahko ogledali še priložnostno razstavo Portreti, slikarja Franca Duga, rojenega v Grgarju, živečega pa v Gorici.
Ob poti do Števerjana smo šli mimo Kostnice Oslavje, kamor so Italijani prenesli kosti padlih italijanskih vojakov v prvi svetovni vojni iz vseh pokopališč ob soški fronti.
Števerjan, naš naslednji cilj, nas je presenetil z urejenostjo, velikim trgom, spomenikom v obliki bakle, namenjenim padlim v drugi svetovni vojni in s prijaznim pozdravom tamkajšnjega župnika Marjana Markežiča. Povabil nas je v cerkev Sv. Florjana in nam predstavil drugo sliko boja za slovenstvo v zamejstvu. Tu živi slovenska govorica, tiskana beseda, vzdrževanje slovenskih osnovnih šol in kulturnih prireditev zgolj na zavednosti o slovenskih koreninah pri vzgoji doma in na ohranjanju slovenske govorice z neštetimi prostovoljnimi urami društev in posameznikov. Ne uklonijo se večinskemu narodu in ne popustijo v vnemi, da bi mladi spoznali lepoto slovenske besede. Tudi v Števerjanu imajo Kulturni dom, ki igra enako vlogo kot Kulturni center v Gorici, le da je tu prežet z delom, idejami in navdušenjem samih domačinov tudi, ko gre za organizacijo vsakoletnega festivala popevk.
Vas se ponaša z Graščino Formentini. Očarala nas je s svojo mogočnostjo, ohranjeno srednjeveško urbanistično postavitvijo in s prijaznim lastnikom, grofom Filippom Formentinijem. Orisal nam je zgodovino plemiške družine Formentini od 13. stoletja do danes, nam razkazal graščino in predstavil dejavnosti, ki omogočajo, da graščina danes živi.
Svojo gostinsko dejavnost je družina usmerila o ohranjanje srednjeveške tradicije pogostitve. Prirejajo srednjeveške večere, kjer v prostorih svetijo le sveče in je jedilni pribor le nož. Hraniti se z rokami, prinaša voljo do pogovora, prijateljevanja in drugačnega dojemanja časa. Nenavadno in zanimivo.
Čar starih običajev, prostorov v graščini, ki so okrašeni z velikimi portreti nekdanjih lastnikov, knjižnice s knjižnimi policami od tal do stropa, mogočnim življenjskim drevesom plemiške družine Formentini privablja goste, posebno za organizacijo porok ali srečanj zaključenih skupin.
Prav tako zanimiva je tudi srednjeveška vas, ki so jo zgradili izven obzidja graščine, na terasi opuščenega golf igrišča. Gospod Filippo je poudaril, da si sodobni človek težko predstavlja, kakšno je bilo življenje v kolibah, preprosti gostilni ali kovačiji, če sam ne poskusi vstopiti v kočo in se vživeti v srednjeveške razmere.
Vzdrževanje takšnega ambienta ni preprosto, vendar je gospod optimističen, saj ima tri sinove, ki bodo gotovo peljali gostinsko tradicijo graščine še naprej.
Ekskurzijo smo zaključili v zamejski gostilni v Gorici z jedmi, ki so nas spomnile na martinovanje. Zahvalili smo se Mirjam, mentorici krožka in organizatorki ekskurzije z željo, da bi nas kmalu spet popeljala na novo pot, tudi v zamejstvo, ki je po zemljevidu blizu, vendar tudi daleč in neznano.
Zapisala Neda Perko, fotografije Mirjam Ličen
