Naše »unitrijeve« kolesarske ture niso niti preveč težke, ne predolge in tudi ne prehitre. Namenjene so predvsem druženju, zato je vzdušje med kolesarji prijateljsko in nudi dovolj časa za klepet med samim kolesarjenjem ali ob počitku. Tudi petkovo kolesarjenje je bilo prijetno in sproščeno.

   

Iz Nove Gorice smo se z avtomobili in kolesi na prikolici zapeljali do Batuj, kjer je ob železnici in reki Vipavi nekoč stala Tovarna poljedelskega orodja Batuje. Na nekdanjem dvorišču je danes več novih družb, ki nadaljujejo tradicijo kovinske industrije. Od tu smo po široki makadamski poti kolesarili večino časa tik ob reki Vipavi. Obilje vodnih virov je v Vipavski dolini omogočilo zgoden razvoj proizvodnih obratov, vodnih žag in številnih mlinov. Mlinov v tem delu reke Vipave danes ni več, pripadajoči jezovi pa še vedno urejajo tok Vipave in tvorijo tolmune, primerne za potapljanje. Med vožnjo so se nam odpirali zanimivi razgledi na okoliške vasi in hribe. Med krajšim počitkom smo opazili »zastavo«, kakor domačini pravijo skupini oblakov, ki je v značilni obliki lebdela nad Angelsko goro nad Ajdovščino. »Zastava« po navadi napoveduje izboljšanje vremena in veter.

     

Tokrat je kolesarjenje vsebovalo tudi »elemente biatlona«, saj smo morali prečiti dva manjša potoka in sicer tako, da smo z nezmanjšano hitrostjo in dvignjenimi nogami zapeljali čez potok. Drugi del biatlonske dogodivščine pa je bil dvig kolesa čez manjšo brežino in hiter prenos čez železniško postajo.

 

Omeniti velja še Napoleonov most v Dolenjah pri Ajdovščini, ki naj bi ga zgradili Francozi okoli leta 1810, kjer smo se za kratek čas ustavili, ter most čez potok Močilnik na Slapu, na katerem je kamnita plošča (leto nastanka 1803) v bohoričici in govori o tem, kdo je most zgradil in kdo prispeval denar za gradnjo. Slednji je bil tudi naš končni cilj. Po kratkem postanku smo obrnili kolesa in odkolesarili proti izhodiščni točki. Nazaj grede smo kolesarili hitreje, saj nam je veter v noge dajala misel na kmečke specialitete, ki so nas čakale na osmici v Zaloščah, kjer smo zaključili druženje in se poslovili. Posebno pohvalo si zasluži naša Darja Kolavčič, ki je prikolesarila do Batuj od doma v Mirnu in se vrnila po isti poti. Bravo, Darja!

V Novi Gorici smo raztovorili kolesa in prijetno utrujeni in z novimi vtisi zapeljali vsak na svoj dom.

                                                                                               Mirjam Ličen

---

 

< Prejšnja		Naslednja >