Sreda, Oktober 21, 2020
   
Text Size
Društvo UNITRI Nova Gorica 25let Erjavčeva ulica 4, 5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta:
unitring@amis.net
  grb_nova_gorica

Izleti, ekskurzije, pohodi

S kolesi do gorskih solz pod mogočnim Mangartom

Nebo, ki je v četrtek, 2. oktobra raztegnilo sivo kopreno nad N. Gorico pa vse tja do Alp, resda ni bilo kaj prida obetavno. A najpogumnejši smo se odločili – GREMO! in naložili svoje jeklene konjiče na jutranji vlak proti Jesenicam. Vse tja do Bleda je bilo vreme megleno in pusto. Na Gorenjskem pa se je nekako že zaznal Prešernov duh … »Vremena bodo Primorcem se zjasnila...« In res smo skozi okna uzrli verigo Karavank, ki se je v dopoldanskem soncu zableščala v belini novozapadlega snega.

Po jutru se dan pozna

»Po jutru se dan pozna…«

Če bo ta pregovor držal, se nam obeta prekrasen dan. Presenetljivo, da na Jesenicah sploh ni bilo tako hladno kot smo pričakovali. Zelo lagodno smo pedale zavrteli proti Mojstrani, Gozd-Martuljku in Kranjski Gori. Čeravno sta dva kratka vzpona na sorazmerno novem odseku kolesarske steze od Jesenic proti Mojstrani v mišice sicer vlila nekaj strahu in nelagodja ob misli, kaj vse nas še čaka?… pa je spust in zelo blag nadaljnji potek naše poti pregnal vse dvome – zmogli bomo!

Postanek na brvi čez Savo Dolinko

Postanek na brvi čez Savo Dolinko.

Trasa nekdanje Planiške železnice, po kateri večinoma poteka ena najlepših kolesarskih poti v Sloveniji, je zagotovilo, da napor skoraj ni omembe vreden. Pogledi na s soncem obsijano Špikovo skupino pa o kakršnemkoli naprezanju izbrišejo vsako sled. Zlili smo se v prelestno, kristalno jasno panoramo zgornjesavske doline in hipoma pozab ili na vse težave.

Pod vršaci Špikove skupine 

Prekrasno, sproščeno in čudovito čarobno je bilo pod vršaci Špikove skupine.

Postanek za fotografiranje

Dokaj pogoste postanke smo izkoristili za fotografiranje.

Darja K. in Danilo pa sta nam postregla z domačimi dobrotami v obliki odličnega peciva in pravega figovo-kakijevega seruma. Slastno nam je teknilo.

  Pri Belopeškem jezeru

Pri prvem Belopeškem jezeru.

V Kranjski Gori smo si privoščili nekoliko daljši oddih in se v slaščičarni malce okrepčali. Dobra volja je bila na vrhuncu, zato nas je proti Podkorenu kar odneslo. Kolesarili smo mimo čarobnih Zelencev – izvirov Save Dolinke. V Ratečah smo se odločili, da obisk doline pod Poncami in Nordijskega centra, kamor tudi vodi nova kolesarska steza preložimo na drugo priložnost, ki je vsekakor ne bi bilo pametno izpustiti iz rok… Planica v barvah jesenskega listja in pozlatelih macesnovih iglic… To bo nekaj za telo in dušo!

Prečkanje slovensko-italijanske meje

Le nekaj zavrtljajev gonilke in že smo prečkali slovensko-italijansko mejo.

Zavili smo na levo proti Belopeškima jezeroma, ki ju sosedje imenujejo Fusine laghi. Resnici na ljubo se je do jezer potrebno nekoliko bolj potruditi. Od odcepa do zelenomodre gladine jezer nas loči dvokilometrski vzpon, ki pa zopet ni tako hud, da se ga – čeprav tudi peš – ne bi dalo premagati. Vsi, ki ste že »elektrificirani« pa je to le še ena od mnogih priložnosti, ki potrdi, da ste se za nakup e-kolesa pravilno odločili. Z »elektriko« ali brez pa je napor vsekakor poplačan s čudovito panoramo vršacev Mangartske skupine, ki se zrcalijo na gladini zelenomodrih Belopeških jezer.

Slovo od jezer

Ker se je čas že bližal 14. uri smo se od jezer morali kmalu poslovili.

Še par »škljocov« za spomin in že smo se sproščeno spustili nazaj v dolino. Daljši postanek smo si omislili v preprostem prijaznem gostišču »Kosobrin« in si privoščili slastne enolončnice - ričet, joto in gobove juhice z domačim kruhom.

Nato pa nas je ura začela opozarjati, da bo treba na pot. Vlak ne čaka, pa tudi čez Mangartsko sedlo so se že začele valiti zlovešče megle. Ker pa trasa vse od Rateč proti Jesenicam poteka v blagem spustu (razen omenjenih dveh krajših vzponov – sedaj v obratni smeri), so kolesa tekla kot »po namazanem«. Darja K. je proti Jesenicam – kljub klasičnemu pogonu – »vžgala« presenetljiv tempo, tako da smo mislili, da so bili gobovi juhi primešani kakšni ekstra gljivični dodatki J. Kljub skoraj 30-kilometrski oddaljenosti smo Jesenice dosegli v dobri uri, kar kaže na solidno potovalno hitrost, ki je neredko celo presegla 30 km/h.

Obe Darji v akciji

Obe Darji v akciji…

Čeprav je števec na kolesu pokazal solidnih 76 prevoženih km pa o kakšni utrujenosti ni bilo ne duha ne sluha. Odlične volje smo se sproščeno vkrcali na vlak in pot do N. Gorice je ob klepetanju minila kot bi trenil. Bilo je res nepozabno in udeleženkam/cem gre vsa pohvala, da so tako suvereno zmogli to lepo razgledno turo pot in obenem ohranili odlično razpoloženje.

Škoda le, ker se je za podvig opogumilo premalo kolesark in kolesarjev in tako nismo dosegli nit organizacijskega minimuma (5 udeleženk/cev + mentor). Bržkone je včasih le potrebno storiti korak ali »zavrtljaj gonilke« več od varne cone udobja domačega kavča. Plačilo za trud v obliki osebnega zadovoljstva je lahko bistveno večje od samih naporov. Obladljiva fizična dejavnost telesu nikakor ne škoduje. Rekreativno obarvana druženja in gibanje v naravi daleč proč od hudobnih virusov pa nas ohranjajo po srcu vesele in mlade.

Če nam bo vreme le naklonjeno se bom potrudil, da se bodo priložnosti še pokazale.

5. oktober 2020                                             Mentor kolesarskega krožka UNI-3 NG:

                                                                                                Ervin Sorč


 

 

Pri čebelarju

Na terasi Foto galerija

V petek, 3. julija smo obiskali čebelarja v Šempasu. Franc Šivic, čebelar že od rosnih let, ima poseben odnos do čebel in čebelarstva.

Njegova življenjska pot je prepletena s čebelarstvom, ki jo dopolnjuje z izobraževanjem, proučevanjem, raziskovanjem, svetovanjem in aktivnem delu v Čebelarski zvezi Slovenije. Je vodilna oseba na področju čebelarstva doma in v tujini, z veliko izkušnjami in znanjem, ki jih deli na delavnicah, predavanjih, sejmih in kongresih.

Na obisku smo bili deležni pogleda na čebelarstvo, na sestavo čebelje družine in vloge v njej. Slišali smo, kako se pridela različne vrste medu, kako se pride do različnih čebeljih pridelkov, o uporabi le-teh in v čem je njihova zdravilna ali hranilna vrednost. Izvedeli smo tudi, kako čebelarijo drugod po svetu, kakšne vrste čebel imamo na svetu, posebnosti kranjske čebele in kako se jih vzgaja.

Tokrat smo imeli slabo vreme, zato smo poslušali pripoved o čebelarstvu na verandi domače hiše. Ogledali smo si muzejsko zbirko predmetov in slik iz različnih pomembnih dogodkov in foto galerijo. Gospod Šivic ni le izjemen čebelar, temveč tudi odličen fotograf, ki v svoj objektiv lovi utrinke s čebeljim motivom. Za njegovo delo je prejel veliko odličij in priznanj, kar ga uvršča v sam svetovni vrh čebelarstva.

Mi pa smo imeli možnost slišati in videti, kaj pomeni imeti rad in s tem živeti, kaj te v življenju osrečuje.

Dogovorili smo se za drugi del srečanja ob lepem vremenu, ki bo ob čebelnjaku, v sadovnjaku medovitih trajnic, grmov in dreves na njegovem posestvu.

Zapisala in fotografirala: Lidija Peršič


 

 

Bili smo v Kačičah

Lep, sončen dan smo v torek, 23. junija, izkoristili za obisk domačije Belajevih v Kačičah.

Sprejela nas je prijazna gostiteljica Andrejka, ki se zadnja leta posveča gojenju zdravilnih rastlin, začimbnic in sploh naravnemu načinu pridelovanja hrane.

Popeljala nas je med nasadi, nam obrazložila način gojenja, urejanja in uporabe rastlin. Izvedeli smo, da ima v nasadih več kot 150 različnih vrst, ki sobivajo v ločenih in mešanih nasadih, skupaj s pleveli, ki pa to v resnici niso, saj so prav slednji lahko zanimiva in okusna dopolnitev naše prehrane.

skupina copy                                  Udeleženci poslušajo razlago

Posebno pozornost namenja kraškemu šetraju, ki je prava zakladnica je zakladnica zdravilnih učinkov. Po njem je poimenovala tudi izdelke iz šetraja – Satureja.

Po ogledu smo »marendali« na dvorišču v zeliščno- kraškem stilu, pokusili zeliščno vino in si ogledali domačijo.

 

 sivka1 copy Domačija Ivanka

 Šetraj in sivka                                                       Šetraj in sivka, v ozadju Belajeva domačija

V Kačiče se pride skozi Divačo in to nam je dalo idejo, da smo se, ob vračanju v

Novo Gorico, ustavili še v Muzeju slovenskih filmskih igralk in igralcev v Divači.

Muzej je sicer posvečen vsem, a glavnino predstavljajo spomini na Ido Kravanja – poznano z umetniškim imenom Ita Rina, ki je bila tu rojena.

Vodička nam jo je predstavila na zanimiv in pester način tudi z manj znanimi dogodivščinami iz njenega življenja. Vsekakor je bil tudi ogled muzeja zanimiva popestritev dneva.

Hiša Ite Rine Ivanka

                                           Rojstna hiša Ite Rine

Veliko zanimivosti je v naši  bližini in poskušali jih bomo večkrat uvrstiti v naš program.

Besedilo Ivanka Drnovšček, foto Ivanka Drnovšček in Jola Matič


 

 

 

   

Utrinki s kolesarjenja po dolini rečice Raše

Izhodišče torkovega kolesarjenja je bilo v Braniku, od koder smo zapeljali v dolino reke Branice. Prvi postanek smo imeli v Dolancih, pri spomeniku barona Andreja Čehovina, ki se je tam rodil l. 1810. Po šolanju v Postojni, Gorici in Ljubljani je naredil uspešno vojaško kariero. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval z najvišjim odlikovanjem in ga povišal v barona.

Pot nas je nadalje vodila v dolino rečice Raše, skriti in dokaj nepoznan kotiček naše domovine. Kolesarili smo mimo manjših vasic. Nekatere poti pa so precej zarasle in neprehodne. V preteklosti je v dolini delovalo več mlinov, od katerih so danes ostale samo ruševine. Od tu drugo ime za dolino: dolina mlinov. Omeniti velja cerkvico sv. Tomaža v Vrheh, ki je v celoti krita s kamnito streho in zanimiv, pred kratkim obnovljen kamniti most, ki vodi v brezpotje.

Iz doline smo se povzpeli v Kazlje, majhno kraško vasico v sežanski občini. V krajšem postanku smo si moči in dušo napolnili z »energijskim« napitkom iz fig, ki nam ga je pripravil Danilo. Zelo je bil dober.

Pot nas je nadalje vodila po kraški vinski cesti čez Dobravlje, Avber, Ponikve v Štanjel, od tam na izhodiščno točko, v Branik.

Zadovoljni, malo utrujeni od prekolesarjenih kilometrov ter visoke dnevne temperature, smo se vračali proti domu z obljubo, da se ponovno dobimo v septembru. Do takrat pa bomo moči za nadaljnje kolesarjenje nabirali nekateri doma, na morju, hribih ali kje drugje.

Zaključek:

Ko smo se na Upravnem odboru Unitri odločili, da v naše dejavnosti vpeljemo kolesarjenje, si nismo predstavljali, kako bo ta dejavnost potekala. Vemo, da je to dejavnost, ki zahteva precejšnjo odgovornost tako mentorja, kot sodelujočih. V prvi vrsti so potrebni kondicijska pripravljenost, tehnična brezhibnost opreme in upoštevanje vseh varnostnih in cestno prometnih predpisov. Veseli smo, da se je osnovna ideja uresničila in še več, navdušenje je veliko. Iz začetnih nekaj udeležencev, nas je sedaj v skupini povprečno 8 do 10, pa tudi 16 se nas je že zbralo. Druži nas veselje do kolesarjenja in spoznavanje novih in starih kotičkov naše domovine.

  Dolanci - dolina Branice   Dolanci - pri spomeniku barona Čehovina

  Most v brezpotje - dolina Raše   Na cilju

Mirjam Ličen, koordinatorka kolesarske dejavnosti


 

 

Utrinki s kolesarjenja ob reki Vipavi

Naše »unitrijeve« kolesarske ture niso niti preveč težke, ne predolge in tudi ne prehitre. Namenjene so predvsem druženju, zato je vzdušje med kolesarji prijateljsko in nudi dovolj časa za klepet med samim kolesarjenjem ali ob počitku. Tudi petkovo kolesarjenje je bilo prijetno in sproščeno.

 Batuje  Mlin ob Vipavi

Iz Nove Gorice smo se z avtomobili in kolesi na prikolici zapeljali do Batuj, kjer je ob železnici in reki Vipavi nekoč stala Tovarna poljedelskega orodja Batuje. Na nekdanjem dvorišču je danes več novih družb, ki nadaljujejo tradicijo kovinske industrije. Od tu smo po široki makadamski poti kolesarili večino časa tik ob reki Vipavi. Obilje vodnih virov je v Vipavski dolini omogočilo zgoden razvoj proizvodnih obratov, vodnih žag in številnih mlinov. Mlinov v tem delu reke Vipave danes ni več, pripadajoči jezovi pa še vedno urejajo tok Vipave in tvorijo tolmune, primerne za potapljanje. Med vožnjo so se nam odpirali zanimivi razgledi na okoliške vasi in hribe. Med krajšim počitkom smo opazili »zastavo«, kakor domačini pravijo skupini oblakov, ki je v značilni obliki lebdela nad Angelsko goro nad Ajdovščino. »Zastava« po navadi napoveduje izboljšanje vremena in veter.

Zastava nad Angelsko goro

   Bajer  Ob bajerju

Tokrat je kolesarjenje vsebovalo tudi »elemente biatlona«, saj smo morali prečiti dva manjša potoka in sicer tako, da smo z nezmanjšano hitrostjo in dvignjenimi nogami zapeljali čez potok. Drugi del biatlonske dogodivščine pa je bil dvig kolesa čez manjšo brežino in hiter prenos čez železniško postajo.

Napoleonov most  v Dolenjah Na cilju Slap

Omeniti velja še Napoleonov most v Dolenjah pri Ajdovščini, ki naj bi ga zgradili Francozi okoli leta 1810, kjer smo se za kratek čas ustavili, ter most čez potok Močilnik na Slapu, na katerem je kamnita plošča (leto nastanka 1803) v bohoričici in govori o tem, kdo je most zgradil in kdo prispeval denar za gradnjo. Slednji je bil tudi naš končni cilj. Po kratkem postanku smo obrnili kolesa in odkolesarili proti izhodiščni točki. Nazaj grede smo kolesarili hitreje, saj nam je veter v noge dajala misel na kmečke specialitete, ki so nas čakale na osmici v Zaloščah, kjer smo zaključili druženje in se poslovili. Posebno pohvalo si zasluži naša Darja Kolavčič, ki je prikolesarila do Batuj od doma v Mirnu in se vrnila po isti poti. Bravo, Darja!

V Novi Gorici smo raztovorili kolesa in prijetno utrujeni in z novimi vtisi zapeljali vsak na svoj dom.

                                                                                               Mirjam Ličen


 

   

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL

KONTAKT

Erjavčeva ulica 4
5000 Nova Gorica
Kje smo? - prikaz na zemljevidu

Telefon: 05/30 02 387
GSM: 031 738 199
e-pošta: unitring@amis.net

 

Med študijskim letom ima Društvo uradne ure:

od ponedeljka do četrtka
od 10. do 13. ure

© Društvo UNITRI Nova Gorica   Spletni piškotki