V petek, 3. julija smo obiskali čebelarja v Šempasu. Franc Šivic, čebelar že od rosnih let, ima poseben odnos do čebel in čebelarstva.

Njegova življenjska pot je prepletena s čebelarstvom, ki jo dopolnjuje z izobraževanjem, proučevanjem, raziskovanjem, svetovanjem in aktivnem delu v Čebelarski zvezi Slovenije. Je vodilna oseba na področju čebelarstva doma in v tujini, z veliko izkušnjami in znanjem, ki jih deli na delavnicah, predavanjih, sejmih in kongresih.

Na obisku smo bili deležni pogleda na čebelarstvo, na sestavo čebelje družine in vloge v njej. Slišali smo, kako se pridela različne vrste medu, kako se pride do različnih čebeljih pridelkov, o uporabi le-teh in v čem je njihova zdravilna ali hranilna vrednost. Izvedeli smo tudi, kako čebelarijo drugod po svetu, kakšne vrste čebel imamo na svetu, posebnosti kranjske čebele in kako se jih vzgaja.

Tokrat smo imeli slabo vreme, zato smo poslušali pripoved o čebelarstvu na verandi domače hiše. Ogledali smo si muzejsko zbirko predmetov in slik iz različnih pomembnih dogodkov in foto galerijo. Gospod Šivic ni le izjemen čebelar, temveč tudi odličen fotograf, ki v svoj objektiv lovi utrinke s čebeljim motivom. Za njegovo delo je prejel veliko odličij in priznanj, kar ga uvršča v sam svetovni vrh čebelarstva.

Mi pa smo imeli možnost slišati in videti, kaj pomeni imeti rad in s tem živeti, kaj te v življenju osrečuje.

Dogovorili smo se za drugi del srečanja ob lepem vremenu, ki bo ob čebelnjaku, v sadovnjaku medovitih trajnic, grmov in dreves na njegovem posestvu.

Zapisala in fotografirala: Lidija Peršič

Lep, sončen dan smo v torek, 23. junija, izkoristili za obisk domačije Belajevih v Kačičah.

Sprejela nas je prijazna gostiteljica Andrejka, ki se zadnja leta posveča gojenju zdravilnih rastlin, začimbnic in sploh naravnemu načinu pridelovanja hrane.

Popeljala nas je med nasadi, nam obrazložila način gojenja, urejanja in uporabe rastlin. Izvedeli smo, da ima v nasadih več kot 150 različnih vrst, ki sobivajo v ločenih in mešanih nasadih, skupaj s pleveli, ki pa to v resnici niso, saj so prav slednji lahko zanimiva in okusna dopolnitev naše prehrane.

                                  Udeleženci poslušajo razlago

Posebno pozornost namenja kraškemu šetraju, ki je prava zakladnica je zakladnica zdravilnih učinkov. Po njem je poimenovala tudi izdelke iz šetraja – Satureja.

Po ogledu smo »marendali« na dvorišču v zeliščno- kraškem stilu, pokusili zeliščno vino in si ogledali domačijo.

 Šetraj in sivka                                                       Šetraj in sivka, v ozadju Belajeva domačija

V Kačiče se pride skozi Divačo in to nam je dalo idejo, da smo se, ob vračanju v

Novo Gorico, ustavili še v Muzeju slovenskih filmskih igralk in igralcev v Divači.

Muzej je sicer posvečen vsem, a glavnino predstavljajo spomini na Ido Kravanja – poznano z umetniškim imenom Ita Rina, ki je bila tu rojena.

Vodička nam jo je predstavila na zanimiv in pester način tudi z manj znanimi dogodivščinami iz njenega življenja. Vsekakor je bil tudi ogled muzeja zanimiva popestritev dneva.

                                           Rojstna hiša Ite Rine

Veliko zanimivosti je v naši  bližini in poskušali jih bomo večkrat uvrstiti v naš program.

Besedilo Ivanka Drnovšček, foto Ivanka Drnovšček in Jola Matič

Izhodišče torkovega kolesarjenja je bilo v Braniku, od koder smo zapeljali v dolino reke Branice. Prvi postanek smo imeli v Dolancih, pri spomeniku barona Andreja Čehovina, ki se je tam rodil l. 1810. Po šolanju v Postojni, Gorici in Ljubljani je naredil uspešno vojaško kariero. Cesar Franc Jožef ga je odlikoval z najvišjim odlikovanjem in ga povišal v barona.

Pot nas je nadalje vodila v dolino rečice Raše, skriti in dokaj nepoznan kotiček naše domovine. Kolesarili smo mimo manjših vasic. Nekatere poti pa so precej zarasle in neprehodne. V preteklosti je v dolini delovalo več mlinov, od katerih so danes ostale samo ruševine. Od tu drugo ime za dolino: dolina mlinov. Omeniti velja cerkvico sv. Tomaža v Vrheh, ki je v celoti krita s kamnito streho in zanimiv, pred kratkim obnovljen kamniti most, ki vodi v brezpotje.

Iz doline smo se povzpeli v Kazlje, majhno kraško vasico v sežanski občini. V krajšem postanku smo si moči in dušo napolnili z »energijskim« napitkom iz fig, ki nam ga je pripravil Danilo. Zelo je bil dober.

Pot nas je nadalje vodila po kraški vinski cesti čez Dobravlje, Avber, Ponikve v Štanjel, od tam na izhodiščno točko, v Branik.

Zadovoljni, malo utrujeni od prekolesarjenih kilometrov ter visoke dnevne temperature, smo se vračali proti domu z obljubo, da se ponovno dobimo v septembru. Do takrat pa bomo moči za nadaljnje kolesarjenje nabirali nekateri doma, na morju, hribih ali kje drugje.

Zaključek:

Ko smo se na Upravnem odboru Unitri odločili, da v naše dejavnosti vpeljemo kolesarjenje, si nismo predstavljali, kako bo ta dejavnost potekala. Vemo, da je to dejavnost, ki zahteva precejšnjo odgovornost tako mentorja, kot sodelujočih. V prvi vrsti so potrebni kondicijska pripravljenost, tehnična brezhibnost opreme in upoštevanje vseh varnostnih in cestno prometnih predpisov. Veseli smo, da se je osnovna ideja uresničila in še več, navdušenje je veliko. Iz začetnih nekaj udeležencev, nas je sedaj v skupini povprečno 8 do 10, pa tudi 16 se nas je že zbralo. Druži nas veselje do kolesarjenja in spoznavanje novih in starih kotičkov naše domovine.

Mirjam Ličen, koordinatorka kolesarske dejavnosti

Pisarna Društva je do nadaljnega zaprta.

Dosegljivi smo po elektronski pošti Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.